|
Po prašni poti sva hodila, besede nisva ...
Po prašni poti sva hodila, besede nisva spregovorila, moje oči so zrle vate, ti pa si bil zamišljen v svet, kjer ni prostora zame. Tvoji koraki so postajali vedno hitrejši, komaj sem te dohitevala, ti pa hladno si pogledal me, kot da bi se ti svet sesul zaradi mene. Moje oči so postajale vedno bolj zazrte vate in niso zdržale solz - jokale so zate. Naenkrat izginil je ves svet, izginil si ti, prebudila me je roka, ne vem kdo je bil, vem pa to, da so le sanje bile. |
|
